Kako naj stopim do zdravnika, da je problem depresija, jaz nega ne zmorem, so bile moje misli vse dni. Spoznal sem, da tako ne morem več naprej. Moji dnevi so bili tako prazni, nisem imel nikogar s komer bi se nasmejal, same obveznosti, sami problemi, ki jim nisem bil več kos. Videl sem, da me čisto nič več ne veseli. Spraševal sem se, kam je izginila vsa moja dobra volja, energija, volja do življenja, bilo mi je čisto vseeno in takrat sem videl, da je to depresija, ki jesi nočem priznati.

Nisem hotel do zdravnika, odločil sem se, da bom prej naredil čisto vse, kar bi mi lahko pomagalo, le da mi ne bo potrebno do zdravnika, da mi pripiše tablete. Zame ni bila depresija nekaj šibkega, prav nič lepega in vedel sem, da če stopim do zdravnika, bo depresija napisana v mojem kartonu, kar pa nisem hotel. Vedno sem bil človek dobre volje, veselja do življenja, le kaj se mi je zgodilo, da sem postal takšen. Nisem našel odgovorov, zato sem se odločil, da grem k psihologu, ki ga bom sam plačal, da mi bo pomagal pri mojem razmišljanju. A hkrati sem se prisilil, da se bom začel ukvarjati z enim športom.

Mene so pogovori rešili, depresija ni šla naprej, saj ustavila se je in sedaj je bilo na meni, ali bom dopustil, da gre naprej, ali jo bom iz sebe izgnal. Imel sem voljo, psiholog mi je ogromno povedal, da sem se znal usmeriti. Moral sem delati na prijateljih, kajti ključnega pomena pri meni je bilo, da je prišla depresija, da sem izgubil vse prijatelje. To pa se je zgodilo, ker sem se preselil in zamenjal službo. Sam nisem vedel, da me bo to tako spremenilo, a me je, depresija je prišla v moje življenje. Sedaj delam na prijateljstvih in res je boljše.