Končno smo uredili hišo, vendar pa je manjkala še ograja. Sicer nisem želela dati sosedom ravno tistega občutka nesramnih in zadržanih sosedov, ki se brigajo samo zase in si želijo samo mir – čeprav želje po velikem džumbusu, iskreno, tudi nisem imela. Vendar pa smo imeli psa, ki je zelo rad preživljal čas zunaj na prostem, in valjanje po travi, ter tek v krogih, okoli hiše, so bili za njega prava pasja nebesa. Ravno zato, pa smo dosti razmišljali, katero ograjo bi lahko izbrali, saj je naša hiša gledala takoj na cesto, in res si nisem želela, da bi se kdaj kaj hudega zgodilo po nepotrebnem.

Tako sem pomislila na železne ograje, saj jih je imela cela ulica, in res nisem hotela izstopati, hkrati pa so mi železne ograje bile tudi zelo pri srcu, saj se danes da marsikaj narediti iz njih. Prav tako, lahko še vedno posadim živo mejo, ki bo potrebovala kar nekaj časa, da bo zrastla in bo ravno tako lepo prišla do izraza, ali pa morda bi izbrala vsaj na cestni strani, takšen design, ki bi še vseeno pričakal malce zasebnosti, in nebi bilo toliko odprto. Predvsem mi je bilo pomembno, da so ograje toliko goste, da pes nebi mogel iti skozi rešetke. Tako sem bila zadnje čase zelo pozorna, na različne ograje in načine, ter bila predvsem pozorna na pluse in minuse. Prav tako sem opazila, da so nekatere ograje pobarvane v bakreni barvi, med tem ko mi tiste, ki so bile pobarvane z belo, nekako niso bile ravno pri srcu, saj se mi je zdelo, da se hitreje opazi, da niso čiste.

K sreči ljubih sosedov, pa sem ugotovila da je ravno eden izmed sosedov, ki je živel tri hiše stran, kovač, ki se bavi z ograjami in so mu železne ograje res mačji kašelj. Pravzaprav, je imel on najlepše urejeno ograjo, ki mu je zavidala cela ulica. Tako se upala, da ga bom kmalu kdaj srečala na vrtu ali terasi, da bi ga mimogrede malce povprašala, če bi železne ograje naredil tudi nam.