Ko sem bila majhna, so me na vsak način želeli prepričati, da tek na smučeh ni zame. Niti ne vem, zakaj. Res je, da sem takrat bolj uživala v plesu in podobnih športih in da je tek na smučeh precej enoličen šport. Vseeno mi je bil pa od nekdaj všeč, morda ravno zaradi tega, ker nisem potrebovala veliko razmišljati. 

Vsi ostali športi so zahtevali veliko dinamike in fizične pripravljenosti in je bil tek na smučeh odličen ravno zato, ker nisem potrebovala veliko, da uživam. Bolj mi je bilo všeč, kar mi je ta šport omogočil kakor pa, kaj sem delala pri tem športu. Takšne narave, ko se jo na ta način videla, je zagotovo ne bi videla nikjer. Moram reči tudi, da mi je zadnja leta nogo bolj všeč zima kakor pa poletje. Zlasti, ko grem kam bolj globoko v naravo, kjer je vse pravljično zasneženo. Tam je res lepo. Prav veselim se letos, ko bom lahko ponovno šla na tek na smučeh kam v lepo zasneženo naravo in bom lahko brez velikega napora uživala v fantastičnih razgledih. Upam seveda, da bo dovolj snega, da je letošnje poletje tako vroče, in me morda malce skrb, da zima ne bo kaj preveč zanimiva. V najslabšem primeru bom morala kam dlje, ker blizu mene res ne bo veliko možnosti, ampak vsaj bodo. Malce bo morda neprijetno edino, ker bo ta šport zahteval več vožnje, kot sicer, ampak vsaj bodo možnosti, da bo nekje to.

V resnici bolj komaj čakam, da bo september in ne bo več toliko ljudi povsod na morju in bom lahko šla nekam na morje, kjer bo več miru. Potem pa jesen, ko bo ravno prav toplo za kakšne športne izlete. In nato seveda zimo, ko bo čas za tek na smučeh in popolno zimsko idilo, kjerkoli jo bom že našla.