Dolgo sem imela nek čuden odnos do lepotna kirurgija, odnos, ki ni bil ne povsem pozitiven ne negativen. Lepotna kirurgija je bila ena tistih stvari, o katerih si sicer razmišljaš, a nikoli zares ne veš, ali bi se zanjo odločil. Pri meni se je začelo že v najstniških letih. Moj nos. Ni bil nič posebej izstopajoč, a mene je motil. Šlo je za tisto drobno neprijetnost, ki ti ne pusti čisto zadihati, ko se pogledaš v ogledalo.

Leta sem si govorila, da to ni pomembno, da zunanjost ne določa človeka. Pa sem se vendarle vedno znova vračala k tej misli. Ne zaradi okolice, ampak zaradi sebe. In ko sem se končno odločila, da o tem vsaj resno razmislim, sem si vzela čas. Veliko sem prebrala, se pogovarjala z ljudmi, ki so šli čez to izkušnjo, in si dala prostor za dvom.

Prvi posvet sem si zelo zapomnila. V čakalnici sem imela rahlo tresoče roke, a ko sem se usedla pred kirurga, sem se hitro sprostila. Ni prodajal sanj, bil je stvaren in spoštljiv. To mi je veliko pomenilo. Poudaril je, da operacija ni rešitev za notranje negotovosti, lahko pa pomaga, če točno veš, kaj te moti in zakaj si spremembe želiš.

Operacija je potekala brez težav. Nekaj dni po njej je bilo malo neprijetno, a nič neobičajnega. Ko so se otekline začele umirjati, sem začela počasi videvati rezultat. Ne le v ogledalu, ampak tudi v svojem počutju. Ne gre za to, da bi bila zdaj nekdo drug. Še vedno sem jaz, le malo bolj pomirjena s svojim odsevom.

Danes, ko me kdo vpraša, zakaj sem šla na ta poseg, odgovorim čisto iskreno: ker sem si želela spremembe, ki je bila namenjena meni. Ne zato, da bi bila bolj všeč drugim, ampak da bi bila bolj v miru s seboj. In včasih je lepotna kirurgija največ, kar si lahko podariš.