Lepa sončna nedelja je kot nalašč za sprehod po okoliških gričih. Za danes sem si zadal nalogo da prepešačim deset kilometrov. Kar tako brez cilja. No, cilj je prit na koncu domov. Oblečem kratke hlače in kratko majico, v manjši nahrbtnik zložim dve steklenice vode ter dva majhna sendviča, da se na poti malček okrepčam.

Ne pozabim še na dve tablice energijske čokolade. Obujem kar tekaške tenis copate, pohodnih čevljev ne potrebujem, saj bom večinoma hodil po asfaltu in makadamu, skratka držal se bom ceste. Pot me od našega stanovanjskega bloka pelje v kar strm hrib. Že takoj na začetku po prvem kilometru diham na škrge, kako bom zdržal še naslednjih devet. Na vrhu ugotovim, da nisem vklopil aplikacije na pametnem telefonu, popravim napako in pot pod noge stopim naprej. Cesta se vije po grebenu hriba, vzpon je rahel, malo pospešim korak. Visoka drevesa se umaknejo in pogled se razprostre na celotno mesto spodaj v dolini. Levo in desno pa vrtički. Le tu in tam je koga opaziti, da kaj počne na svojem vrtu. Seveda, saj je nedelja, dan za počitek. Za naslednjim ovinkom se začne makadam in pa naselje majhnih vikend hišic, ki jih imajo prebivalci mesta spodaj v dolini, da pobegnejo mestnemu vrvežu. Tukaj že prijetno zadiši po oglju in pečenemu mesu. Oglasi se tudi moj trebušček. Dobra polovica poti je že za menoj, poiščem senco pod velikim kostanjem. Sedem in se naslonim na njegovo deblo. Pogled sega daleč daleč naprej, pravi užitek je opazovati ljudi in ptice, ki visoko pod oblaki letajo sem ter tja za mrčesom, ki ga lovijo za svoje mladičke, ki čakajo v gnezdu.

Počasi se odpravim naprej, na naslednjem vrhu se obrnem proti domu. V daljavi se vidi naš stanovanjski blok. Pot se začne počasi spuščati, tako, da lahko malo pospešim korak. Po treh urah hoje sem spet doma, dobrih deset kilometrov je prehojenih. Bravo jaz.