Z jezikom sem imela poseben odnos že v srednji šoli. Medtem ko so drugi komaj čakali, da mine ura angleščine, sem jaz komaj čakala, da bomo spet govorili angleško. Spomnim se, kako smo včasih dobili pesem, odlomek iz knjige ali članek in naša naloga je bila, da ga prevedemo v slovenščino. Takrat sem prvič začutila, da prevodi niso samo zamenjava besed, ampak nekaj veliko več – iskanje pravega občutka.

Kasneje sem tu in tam prevajala stvari za prijatelje. Enkrat življenjepis, drugič besedilo za spletno trgovino, spet tretjič opis za social media objavo. Sčasoma sem opazila, da vsak tekst zahteva svoj slog in pristop. Še posebej sem izpilila, ko sem za znanca prevajala zbirko kratkih zgodb. Nekatere povedi sem vrtela v glavi ure in ure, dokler ni zvenelo naravno. Ko sem končno zadela pravo obliko, sem bila ponosna, ker sem vedela, da sem ujela več kot samo pomen.

Prevodi so mi začeli razkrivati tudi lepoto mojega lastnega jezika. Slovenščina zna biti zakomplicirana, a tudi izjemno bogata. Včasih preprosto ni mogoče najti enakovredne besede v drugem jeziku, takrat moraš biti ustvarjalen.

Danes se še vedno občasno lotim prevajanja. Ne zaradi denarja, ampak ker me to veseli. In ker vem, da dobri prevodi lahko naredijo veliko razliko. Tak, ki ne zveni kot prevod. Ampak kot da je bil tekst napisan v tistem jeziku že od začetka. Takrat vem, da sem opravila dobro delo.

Prevodi so mi sčasoma postali nekaj zelo osebnega. Ni več le vaja v jeziku, ampak način razmišljanja. Pogosto se zalotim, da med branjem že razmišljam, kako bi nek stavek zvenel v drugem jeziku. Nekateri prijatelji pravijo, da sem ‘jezikovni čudak’, ampak meni je to kompliment. Prevodi so zame postali most med svetovi. Majhen, a pomemben prispevek k temu, da se ljudje med seboj bolje razumejo. In to šteje več, kot se morda zdi na prvi pogled.