Letos je res vroče poletje, zelo težko je najti kotiček na prostem, kjer se počutiš dobro. Ampak naša pergola nudi ravno to, poleti zavetje pred močnimi sončnimi žarki, pozimi pred burjo in mrazom. Ta pergola je delo mojega pradeda in nudi zavetje že več generacijam. Seveda je bilo vmes potrebnega nekaj vzdrževanja in obnavljanja, ampak osnova je ostala ista. Poleti se vsako leto dobimo skupaj vsa razširjena družina, najraje pri nas doma, pod pradedovo pergolo. Vsak prinese nekaj hrane in skupaj preživimo dan.

Zjutraj sva si z možem skuhala kavo, sedla na vrt, da se pogovoriva glede letošnjega družinskega srečanja, ki bo čez en mesec. Ravno takrat je mimo prišel sin Uroš in prisedel. Po dolgem času je spet prišel na dan z svojo, za moje pojme, noro idejo. Spet je predlagal, da bi ta pergola šla stran in bi jo nadomestili z novo, bolj sodobno. Nekako ne razume, da ima točno ta pergola zame sentimentalno vrednost, da je dajala zavetje že toliko let, da se ji ne morem odreči. Mož me sicer razume, vendar bi se tudi on rad posodobil.

Premlevali smo vse vrste scenarijev, na koncu se je Uroš domislil rešitve. Nedaleč stran od hiše imamo manjšo njivo, kjer pridelujemo zelenjavo, večkrat sem že izrazila željo, da bi tudi tam imela klop, mizo in malo sence, da bi se po napornem delu lahko odpočila. Zato je predlagal, da bi mi sedanja pergola lahko delala senco na njivi, pri hiši pa bi postavili novo, sodobnejšo.

Ta ideja mi je bila zelo všeč. Obdržala bi delo in spomin mojih prednikov in po delu bi se lahko odpočila v senci. Še vedno je bilo dovolj časa, da to naredimo pred našim družinskim druženjem. Naročili smo strokovnjake, izdelali so nam načrt in nam zagotovili, da bo nova pergola postavljena pravočasno. Komaj čakam, da vidim presenečenje na obrazih naših sorodnikov ko bodo prišli na vsakoletni piknik.